ENERGIJSKA NAPOVED ZA PETEK, 24.1.2020

Čeprav je petek, 24.1.2020, kot zadnji delovni dan v tednu ponovno dan, ko že kar precej spustimo delovne vajeti iz rok in se predamo planiranju petkovega večera in vikenda, nas energije tega petka spodbujajo drugače. Počutili se bomo zelo praktično in če bomo le dopustili, nas bo narava spodbujala, da se s polnim delovnim zagonom ukvarjamo s svojo »to do listo«. Tega dne bomo bolj produktivni in bolj odporni na večje fizične in psihične napore. Lažje se bomo gibali izven svoje cone udobja in lahko dvignili tudi prag svoje bolečine.

Ker bomo v petek manj občutljivi, je to kot nalašč lahko za fizično napornejše treninge, za težji sestanek, za fizično zahtevno delo okrog hiše, za obisk, ki nas sicer psihično izčrpa, za soočenje z avtoriteto (očetom, šefom, predstavniki države), ali pa za soočenje z neprijetnimi novicami,.. Ta petek nam bo na voljo energija, da bomo vse skupaj prenesli lažje, kot bi sicer.

Energija dne pa nas podpre lahko tudi h globljim korakom naše preobrazbe. Tako so tega dne krasne aktivnosti, ki se jih sicer najraje izogibamo in izognemo. Soočanje s svojim mrtvim kotom ni skoraj nikomur v veselje. Mogoče je ravno ta petek idealna priložnost, da na tem področju naredimo svoj napredek. Razkrinkani mrtvi koti so po navadi ena izmed zadnjih stopničk, ki jih je potrebno prehodit za odobren prehod naprej. Torej za petek , 24.1., si poiščimo kako dobro »ogledalo« v obliki svetovalca, ki bo za nas zmožen prepoznat stvari, ki nam zletijo mimo. Te prepoznave so lahko bistven element  v procesu naše preobrazbe.  Osvojen del preobrazbe nam v petek odpira vrata do tega, da živimo svoj namen. Kar pa nam prinaša občutek smisla in pospešek na poti osebnostnega zorenja.

torej v petek smo lahko praktični v naši dnevni rutini. Oddelamo več in bolje, če se le naravnamo na kreacijo. Sploh je priporočljivo, da tega dne vsaj do 14. ure preskočimo vse vikend plane in se šele v soboto zjutraj odpremo tudi vikend sprostitvi.

V petek pa bodimo odprti za delo, lahko je kot naša vsakodnevna služba ali pa delo na sebi. Ob ukvarjanju s svojo osebno nadgradnjo, nam dan lahko prinese lep pospešek v smeri smiselnosti  tega kar počnete.

ŽARKI SONCA MALIH JOGIJEV

Najmlajša skupina mojih jogistov ob zaključku naše skupne vadbe ponavadi prejme še spodbudo v razmislek, kot na primer: v čem sem dober, koga imam rad, kaj mi je všeč,..

Tokrat pa smo se pogovarjali o tem Zakaj sem ponosen nase?

Vsak naj bi zase poiskal misel, ki naj bi vsebovala: Ponosen sem nase, ker sem… Za to odskočno desko smo imeli, kar nekaj pripravljalni pogovorov, kjer so nam misli vedno ušle v: Ponosen sem nase, ker dobro delam…. Toda tokrat sem se odločila, da se ne pustim zadovoljiti z dobrim igranjem nogometa ali z dobrim risanjem.

Skupaj smo iskali v čem smo posebni, v čem smo dobri, kaj pri sebi nam je fino,.. in bila je tišina in bila je tišina, pa je postalo, kar malo neprijetno. Tišino pretrga pogumen fantek in vzklikne: »Ponosen sem nase, da sem pravičen!« Njegov sedemletni glas je zmogel, toda glava se je pri tem pokrila z blazino za jogo. In sva vadila, vadila sva brez skrivanja, vadila sva s pokončno držo,.. na koncu sva izpeljala še z nasmehom in občutek je bil lep,.. pri obeh.

Vajo smo razvijali naprej. Pri nekaterih je razvodenela v apatični ne vem. Pa smo stopili skupaj in si pomagali odkriti in prepoznati žarke sonca v sebi. Spet drugi so prepoznali, da so ponosni, ko pomagajo svoji mamici ali očku, ko so prijazni ali v podporo. Tretjim smo pomagali prepoznati, njihovo natančnost, urejenost ali prijaznost in empatijo.

Ob trenutkih raziskovanja, kaj že smo, so bili otroci globoko zadovoljni. Skupaj smo odkrili, da prav s tem, da se počutimo zadovoljne in vesele najbolj pomagamo sebi, svojim mamicam, očkom in razredu.

 

VSAKA BLOKADA IMA SVOJ POTENCIAL

Zadnja izvedba Rajskega vrta me je še posebno spodbudila, da spoznanja podelim tudi med vas. Rajski vrt je program za dvig čustvene inteligence. Tokrat so nas občutenja in razmišljanja o odpuščanju pripeljala do »gostilniške teme«:  o Slovencih, ki je sprožila plaz samo-poniževalnih ciničnih ugotovitev o alkoholizmu, samomorilnosti, raku, depresiji.

Čudovito, torej en vidik nas samih je dobro poznan in ozaveščen. Ker pa ima vsaka palica dva konca in vsaka blokada svoj potencial. Smo šli raziskovat, kje ima naša »narodna blokada« svoj potencial.

Ob tej provokaciji, ki je očitno nismo vajeni, je prostor zajel vakum. Nelagodje tišine smo hitro presekali z vrhunci naših športnikov, čez nekaj časa še znanstvenikov, inovatorjev in podjetnikov. Ugotovili smo, da smo v svetu bolj znani in priznani kot doma. Ozaveščanje dosežkov vrhunskih Slovenk in Slovencev nas je za nekaj časa potegnilo iz praznine, toda v prostoru je še vedno zeval prazen prostor. Ko smo iz predalov potegnile vse bolj in manj znane vrhunske rezultate, je ponovno postalo neprijetno, majhno, depresivno. Oči so begale proti tlom.

Kopreno smo končno prebili s prepoznavo dviga duhovnega potenciala v slovenskem prostoru in izjemno željo po osebnostni rasti. Želja po rasti se kaže v širitvi iniciativ glede fizičnega in čustvenega dobrega počutja. Športne pobude, zdrava prehrana, joga, čiščenje vzorcev vse to se je močno dotaknilo kritične mase posameznikov in tudi nekaterih organizacij, ki se že učijo trajnostnega delovanja.

Pričevanje, da izobraževanja za osebnostno rast doma in v tujini polnijo dvorane, kjer Slovenci po številčnosti udeležbe glede na velikost nacije močno prekašamo Angleže, Nemce ali Italijane, je sobo napolnilo z mravljinci. Trenutku tišine je sledil žuboreč potoček prepoznave naših prednosti in kvalitet. Sobo pa je napolnil občutek smisla, novega zagona in svetle poti.

 

BITI VŠEČEN ali RAD SE IMETI

Z otroci gremo večkrat v čudovito okrilje Arboretuma Volčjega potoka, kar ima za našo družino več čarov. Eden od njih je, da smo tam hranili krape. Celo leto smo zbirali star kruh in ga natrpano vrečko podelili s krapi. Kakšna vnema se je razvila med temi lenobnimi, debelo-ritimi ribami. Koščki kruha so v njih predramili spečega lovca, dokler se le-ta ni najedel in poniknil globoko v blatno dno. Gladino je zajel mir in tišina.

Tu in tam pa se je kakšna sloka poskočna ribica zalesketala v soncu pognala za mušico in si priskrbela kosilo po meri njenega želodčka.

Opažam, da je podobno tudi pri nas, da nismo tako daleč stran od skupnih prednikov prajuhe. Večinoma se zaganjamo za drobtinami suhega kruha. Odprti za odobravanje in nagrajevanje iz okolice. Pogojeni z lajki, pridnostjo in všečnostjo. Udobje pričakovanja odobravanja nas stane samega sebe. Le tu in tam, zaživi kdo svojo pravo naravo, skoči iz svojega udobja, iz elementa varnosti in se nahrani pri svojem izviru. Viru, kjer je vedno dovolj za vsakogar, ki si je drznil živeti in sebe rad imeti.

 

20 ZAPOREDNIH ZMAG V 15 MINUTAH

Pred dnevi me je inspiriralo pričevanje Marjean Holden, ameriške igralke, kaskaderke. Marjean je bila zaradi svoje kaskadarske službe v vrhunski formi, izjemno ponosna na svoje six peck-e. Leta so minevala, trebušne mišice, se niso same trenirale in nespoštovanje dela samega sebe je zahtevalo davek. Po operaciji trebušne stene se je zavedla vseh let, ki so minila in svojega mačehovskega odnosa do same sebe. Toda zavedanje je prišlo preko izkušnje, izkušnje v tem, ko je ugotovila, da trebušne mišice potrebuje zato, da se usede, da vstane, da stoji, da gre po stopnicah navzgor, da gre po stopnicah navzdol, da se uleže, da vozi avto.

Ko sem to poslušala, se mi je naredil kar cmok v grlu.  Ogromen nabor dnevnih aktivnosti, ki jih spregledam in jih imam za samo po sebi umevne. Njene besede so me še bolj zadele, ko sem se se zalotila, da imava podobno izhodišče. Tudi pri meni le še spomin nosi zapis ponosa na svoje »radiatorčke«, vrhunska forma pa je žal pozabljena nekje za omarami. Toda njena izkušnja – preizkušnja je bila kaplja čez rob, mojem postavljanju dnevnih rutin.

In sem šla. Tečt, kljub temu, da sredi sončne pomladi, ravno zadnje dni dežuje. Toda bilo je osvobajajoče, bilo je polno in počutila sem se pomladno.

Pa čeprav sem videla, da je tudi 100m neznansko dolgih in dih neznansko kratek. Neverjetno težke noge so tiste, ki z gibanjem že dolgo niso bile podmazane. Pa sem izpustila potrebo po neuspehu, samosabotaži in  bičanju sebe, da se temu delu sebe, pač v zadnjih 10 letih nisem prav nič posvečala.

Tekla sem do prvega kamna in lovila dih do naslednjega drevesa. Menjavala sem mejnike ob poti in tekla. Vsak osvojen mejnik, ki sem si ga izmislila sproti, je pomenil, da lahko tečem, da sem hitra, da sem v formi. Pa čeprav je bila kvalifikacija za občutek zmage le nekaj metrov. Iz klasične kratke sprehajalne poti sem si nanizala 20 zmag dobrega občutka. Dobrega občutka, da zmorem, da sem kot takrat, ko je bilo načelo »fit & fajn« moja edino vodilo dneva. Zanimivo, ko se je pri zadnjih osvojenih mejnikih občutek sreče, lahkotnosti in neomejenosti razširil čez cel prsni koš, čez cel zgornji del telesa. In komaj čakam, da si v okviru svojih jutranjih rutin, spet privoščim občutek zmage, predihanosti, ljubljenosti same s sabo oziroma v hormonskem jeziku občutek endorfina in oksitocina.

Te jutranje rutine sem uvrstila v rubriko »na ta način živim«. Gibanje, polno spanje prehrana in refleksija so samo del navzgor obrnjene špirale, ki napaja samo sebe, meni pa daje dobre občutke.

Zahvala Marejan in spletu okoliščin, ki so me spodbudili za ponovno odkrivanje tega dela same sebe.

 

»TEŽKA RIT IN NOTRANJI UPOR«

Kako lušno, ko nas življenje pripravlja iz večih  strani, da nam da spodbudo ali pa da osvojimo lekcijo. V tistih dneh, ko sem se ponovno športno aktivirala, se mi je na Youtubu zlistal tudi filmček naturopatinje Erike Brajnik zahtevne toda inspirativne zakladnice znanja o naravnem življenju. Iz njenega prispevka se mi je čez cel um izpisala misel in smisel športne re-aktivacije.

Ko je šport tvoja navada, ne potrebuješ nobenega smisla, preprosto si na avtopilotu in s tem ti je fino. Toda, ko pa si na sedečem avtopilotu potrebuješ za športno aktivnost precejšen smisel, saj sta ti velika sovražnika sili gravitacije in upora. Predvsem sila težnosti zadnje plati in upor, ki se ob gibanju aktivira znotraj človeka.

Erika mi je kot, da bi mi »vgravirala« smisel športne reaktivacije. Ko večinoma sedimo, dajemo svojem telesu signal, da so tudi naše notranje funkcije lahko bolj »na sede«. Telo sicer uporabljamo, ga trošimo in imamo do njega površen odnos z velikimi »top model« pričakovanji. »Top model« pričakovanja so izklesana postava, večno zadovoljstvo ter lahkotno brezskrbno življenje. Če bi pričakovanja obnavljala telo, ga držala v formi in pomlajevala duha potem bi bil ta pristop ok. Toda do sedaj nisem zaznala, da bi zgolj pričakovanja imela kakršnekoli blagodejne učinke. Zato se mi na tem mestu zdi, da je potreben drugačen pristop.

Misel, da z vsakodnevnim gibanjem svojem telesu sporočamo naj se kosti, mišice, organi obnavljajo, se mi zdi kot nuja mentalne higiene. Ves zahodni svet v svojem načinu razmišljanja teče za idejo pomlajevanja, dolgoživosti. Toda prav z dnevnim tekom in zdravim pogledom na življenje se naše telo obnavlja. Torej s tem, ko dnevno gibamo dajemo svojem telesu pobudo, da se obnavlja.

Ko zgolj sedimo, gledamo lepe revije, s praznimi hidrati in maščobami polnimo zadnjo plat, takrat telesu dajemo pobudo, sedeti je čisto ok. In telo razvije takle monolog: »Bom že strupe predelalo, ko jih bom; medtem jih bom preprosto naložilo v celulit in v obročke okrog pasu. Le kaj bi se trudilo, saj tako ali drugače »želje« požrejo vso energijo in pozornost. Zvrnem par energijskih pijač, veliko kave in tablete za hujšanje, pritisk in zgago, še kakšno kremo za porjavitev in luskavico pa sem kot novo.«

Torej, le kaj danes sporočamo svojem telesu? Kakšna navodila mu dajemo in v kakšno akcijo ga spodbujamo? 20 minut teka na dan daje pobudo – zahtevo za aktivacijo »vseh« telesnih sistemov. In ko tečemo, gibamo ali  vsak dan vadimo svojem telesu ljubeče povemo, naj se sčisti, obnavlja in poživlja; mi namreč hočemo še živet.