Recenzija

Likovna recenzija Anamarija Stibilj Šajn

Urška Lan kreativno zaznamuje in sooblikuje svet slikarstva. V ta enigmatični svet umetnosti pa ni vstopila zaradi likovnega izražanja samega…

V njenih delih so likovne prvine podrejene višjemu cilju. V njem se povezujeta likovna teorija in filozofija. Avtorica je želela ustvariti slike z energijo.

Svet slikarstva nas nagovarja s pomočjo vizualnih efektov. Nedvomno so barve tiste, ki nas najprej prevzamejo. Barve so žive, harmonično uglašene, v nekaterih kompozicijskih rešitvah pa popeljane v pomenljive barvne konfrontacije. Že »a priori« prinašajo posebno razpoloženjskost. In vendar nas v njene slike ne povlečejo barve, ampak sporočilo. Barva ni ključ do sporočila. Sporočilo je rezultat avtoričine kvalifikacije za poseben tok energije, ki nas nagovarja skozi njena dela.

Današnjemu »klasičnemu« slikarstvu, ki se je znašlo v morju multimedialnosti, mnogi očitajo statičnost. Likovni zapisi Urške Lan, čeprav ujeti na slikovno polje, niso statični. So pulzirajoče podobe, živi likovni organizmi, ki »dihajo« z gledalcem, če se jim ta prepusti.

Slike Urške Lan so torej žive in za vsakega »gledalca« drugačne. Spreminjajo se, odvisno od gledalčeve pripravljenosti videnja, doživljanja in sprejemanja. Slike so namreč višja frekvenca, ki hoče steči skozi nas. Kako nas bo prevzela in obogatila pa je odvisno od naših pričakovanj.

Večina slik nima klasične oblike. Slikovna polja so najpogosteje artikulirana v krog. Tako jim že sama konstelacija daje občutek odprtosti. Življenje slik pa je tako intenzivno, tako močno, da ga ne more in noče omejevati niti slikovni rob. Energija slike seže čez to bariero, čez to navidezno končnost, postane podaljšek slikovne ravnine, se seli v prostor, v gledalca in ga napolnjuje.

Likovna zgodba, ki jo slika Urška Lan, se ne konča pri vizualnih vrednostih. Videno je le pomagalo, ki gledalca popelje v novo dimenzijo. Prevzame ga in odpelje tok njegovih misli. Gledalec odpluje v nov svet, v kozmična prostranstva. Ob vzpostavitvi pristnega in popolnega odnosa s sliko samo, začuti njihove revitalizacijske učinke, njihovo »svetlobo«, moč in energijo.

Ustvarjalna prizadevanja Urške Lan so enkratna, avtohtona. V zgodovini umetnosti sicer poznamo kar nekaj umetnostnih smeri, ki so si za svojo prvenstveno nalogo zadale ustvarjanje vidnih iluzij, npr. De Stijlovska geometrijska abstrakcija, teoretski suprematizem, konstruktivizem, op art, optično-kinetična umetnost, gledalca pa so puščale na nivoju vidnega in prividnega. Slike Urške Lan pa ponujajo mnogo več…

To so slike, ki združujejo tri pomembne slikarske prvine: energijo, ki sliki daje življenje in sporočilnost, prostor, ki se odpira na vse strani ter barve, ki imajo svojo izjemno sporočilno vrednost. Z njimi avtorica snuje skladne, ubrane in celovite likovne zapise. In vendar to še zdaleč niso le forme lepega. To so estetska doživetja, ki sežejo onstran.

Vasilij Kandinsky je zapisal: »So resnične umetnine, z avtonomno vsebino, ki izžareva ustvarjalčevega duha«, stvaritve, ki črpajo svojo moč in eksistenco »iz umetnika«. Slike Urške Lan imajo avtonomno vsebino, imajo sporočilo, ki jim ga daje umetnica sama. V ustvarjalni ekstazi vodi energijo iz »neskončnosti« na samo slikovno polje. Pri tem je zahtevna do sebe! Vzpostaviti mora namreč notranje pogoje, ki ji omogočijo vstop v sam ustvarjalni akt. Le tako lahko postaja prevodnik, posrednik, nekakšna cev, skozi katero potuje energija, ki se v obliki koncentrata »materializira« na slikovni površini. Slike so rezultat njenega drugačnega pogleda na svet, njenega drugačnega življenjskega stila. Zato za temi slikami biva svojstvena filozofija, v njih pa se pretaka zdravilna moč, nova vera, novo upanje…

Urška Lan ne slika, temveč preko barv in linij posreduje lastne posebne zaznave in stanja, svojo filozofijo, svojo vero. Podarja jo drugim. Njene slike imajo svoj(stven) pomen in učinkovitost.

Predajmo se magičnosti njihove aluzivne in iluzivne moči ter se prepustimo njihovemu energetskemu naboju.
Ozko in strogo likovno gledano mora slika imeti energijo. Brez nje nima življenja in sporočila, nima moči. Moč umetnine pa ni v tesni povezavi z empiričnimi značilnostmi predmetnega sveta, ni v spogledovanju z njegovimi prepoznavnimi podobami in njihovim mimetičnim odslikovanjem, temveč v njeni notranji izrazni moči in v njenem energetskem naboju.

Urška Lan pa si ne prizadeva ustvariti le likovne energije slike… Življenje njenih slik ne ostaja le na nivoju likovnega.
Njene nepredmetne, abstraktne slike premorejo mnogo več.

Povlečeni v globino likovnega »vrtinca« postanemo del njih, predvsem pa iz njih zajemamo moč in energijo.

Anamarija Stibilj Šajn, 2009
univ. dipl. umet. zgod.